Ko se »za vedno« za vedno konča

Vsi se poročimo »za zmeraj«, a v resničnem svetu to, kar je nekoč družilo, sčasoma lahko razdružuje, in to, kar čutimo danes, jutri morda izzveni. Intenzivnost in pomen nekega odnosa ne vplivata na njegov rok trajanja, pa tudi nasprotno: če sva se razšla, še ne pomeni, da najina ljubezen ni bila velika in čudovita!

Ločitev ni poraz in ni dokaz, da je bil odnos napaka, meni dr. Podgoršek. Je naravna posledica pomanjkanja harmonije pri vsaj enem od partnerjev – med tem, kdo je on ali ona, in med partnerstvom, ki ga živi, zija nepremostljiva globel. Življenje je prekratko, da bi se delali, da je ne vidimo.

Odločitev za ločitev po mnenju dr. Podgoršek ni odločitev proti partnerju, temveč odločitev zase; odločitev za izpolnjeno in polno življenje. Ločitev ni »rešitev« za zakonske težave; ločitev je konec koncev napornejša od pasivnega vztrajanja v nesmiselnem zakonu. Prav tako ne gre za poveličevanje samskosti – tako ali drugače bo temeljna potreba po vzajemni globoki ljubezni z drugim človeškim bitjem vedno v nas.

Ločitev, ne glede na njen vzrok, se dotika temeljev odnosa, ki ga imamo s samim sabo, in odnosa, ki ga imamo z nekom drugim. Je res prav, da zaradi davne obljube in pričakovanja partnerja zatremo sebe? Da prezremo svoje potrebe zaradi potreb nekoga drugega? Koliko je sploh vredna obljuba zvestobe drugemu človeku, če terja nezvestobo lastni integriteti? Je danes »ostati skupaj« res še kredibilna vrednota sama po sebi?

Zdi se, da o ločitvi vsi vemo že vse, a ko se moramo z njo dejansko spoprijeti sami, vidimo, da o tem ne vemo dovolj, opozarja dr. Veronika Podgoršek in doda, da takrat potrebujemo predvsem praktične nasvete, tako o pravnih postopkih kot o tem, kako se nanje pripravimo, kaj lahko pričakujemo na čustvenem področju, kako svoje stanje prepoznamo in se nanj ustrezno in pravočasno odzovemo.

Ko pade odločitev – konec je! – je namreč najpomembnejše, da se oba partnerja čim prej pomakneta naprej. Da to lahko storita, pa morata vse, kar ju je družilo, razdružiti v obojestransko zadovoljstvo. Čustveno breme nekdanjo zvezo ohranja živo še po razhodu, kar slabo vpliva tako na osebno počutje kot novo partnerstvo nekje v prihodnosti. Lahko rečemo, da brez dobrega konca stare ljubezni ni mogoče začeti nove dobre ljubezni.

Dr. Veronika Podgoršek pravi, da je knjigo Ljubezen po ljubezni namenila vsem, ki se jih dotika partnersko razhajanje. Poudarja, da je združila različna področja razhoda – od odločitve za ločitev do pravnih postopkov, priprave otrok, starševanja po ločitvi in začenjanja življenja po ločitvi.

Psihoterapevtka poudarja, da se večina parov poleg formalne razveze oziroma razhoda zunajzakonskih partnerjev v tem obdobju sooči s štirimi pravnimi postavkami:

• skrbništvom,
• določanjem stikov,
• preživnino in
• delitvijo premoženja.

Ločitvene postavke pa imajo po njenem še peto točko, ki je sicer neformalna, a izjemno pomembna: čustva. Vsak korak v ločitvi namreč zahteva čustveno energijo.

• Ločitve so dejstvo! Stare so toliko kot človeštvo. Zaradi razhoda se nima smisla obtoževati, raje se iz njega naučimo kaj koristnega.

• Razhod ne pomeni, da je z drugim ali nami nekaj narobe. Pomeni samo, da skupaj ne delujemo optimalno in da zato nismo tisto, kar bi lahko bili sami ali v zvezi z drugim človekom. S partnerjem se razlikujemo in v našem razhajanju ni objektivne resnice niti očitnega krivca.

• Ločitev ni nekaj, kar bi se zgodilo samo po sebi in na kar nimamo vpliva. Kako bo potekala, je odvisno v prvi vrsti od nas (ja, pustimo našega zajedljivega, nesramnega, škodljivega partnerja povsem ob strani).

• Otroci bodo sprejeli razvezo tako, kot jo bomo sprejeli mi. Če bomo negativno naravnani, jih lahko prepričujemo o čemer koli, pa ne bomo ničesar dosegli.

• Z veliko večino težav, ki se pri ločitvi pojavijo z otroki oziroma v starševstvu, se srečujejo tudi v družinah, ki ostajajo skupaj, vendar se v njihovo morebitno nefunkcionalnost, problematičnost in škodljivost nihče ne vtika; ločenim pa očitajo, da z ločitvijo otrokom uničujejo življenje.

• Otrok tudi po ločitvi potrebuje oba starša – očeta in mamo. Drug drugega ne moreta nadomestiti in vsakršno odtegovanje stikov škodi predvsem otroku. Obenem se morata oba starša zavedati, da je za dober odnos z otrokom odgovoren vsak sam.

• Ločitev nas lahko še bolj poveže z otroki. Marsikateri starš se po ločitvi povsem »zbudi« in na novo opredeli v starševski vlogi.